• Okrogle obletnice književnikov so za literarnovedne strokovnjake odlična spodbuda, da znova, temeljiteje, na nekoliko drugačen način ter v luči sodobnejših (metodoloških, teoretskih in zgodovinskih) dognanj premislijo vse tisto, kar so o opusih besednih ustvarjalcev že ugotovili starejši literarni zgodovinarji. Pri tem pa še sami prispevajo kako svoje in izvirno dognanje. Taka spodbuda je tudi leto 2023 - vseslovensko leto Ivana Tavčarja, velikega Poljanca, pisatelja, odvetnika, politika in župana, ki je bil poleg Josipa Jurčiča in Janka Kersnika eden od stebrov slovenskega realizma in klasik slovenske književnosti druge polovice 19. stoletja. Pravzaprav pa še prve polovice 20. stoletja, saj mu je bilo dano kar dolgo živeti. Preživel je tudi prvo svetovno morijo (1914–1918), med katero je dosegel prvi vrhunec svoje ustvarjalnosti, in sicer s kmečko povestjo Cvetje v jeseni. Ta se je v poljudno zavest slovenskega bralca in gledalca morda še bolj usidrala po zaslugi filmske priredbe režiserja Matjaža Klopčiča z Mileno Zupančič in Poldetom Bibičem v glavnih vlogah. Tik po vojni je sledil še drugi vrhunec v Tavčarjevem ustvarjanju – z zgodovinskim romanom Visoška kronika, v katerem je literarno predstavil zgodovino rodu Kalanov, gospodarjev na Visokem, in jo dogajalno umestil tja v 17. stoletje. To je hkrati zadnje veliko delo Ivana Tavčarja, ki ga je (kakor več svojih tekstov) podpisal s psevdonimom Emil Leon in z njim veličastno zaokrožil svojo tako ustvarjalno kot življenjsko pot.

    Zaradi pomembnosti romana in okrogle obletnice pisateljeve smrti bi bilo z vidika literarnega zgodovinarja, ki ga še posebej zanimata življenje in delo Ivana Tavčarja (strokovnjaku za Tavčarja pravimo tavčaroslovec), zato naravnost idealno, če bi se našel kje vsaj kak list izvirnega rokopisa tega pomembnega dela    . Ali v najboljšem primeru kar celoten izvirni rokopis romana – ali pa morda celo kaka dodatna verzija. Z njeno pomočjo bi bilo namreč mogoče prek primerjanja z natisnjeno verzijo, ki jo prebirajo tudi dijaki v šolah, denimo ugotoviti, kako je avtor besedilo spreminjal in jezikovno pilil. Pa še marsikaj drugega. In najbrž bi bilo tako odkritje precej zanimivo za širšo javnost, ki jo zanima slovenska literatura.

    Pa se bo treba najbrž zadovoljiti z obstoječim arhivskim gradivom, ki nam je ostalo po pisatelju in katerega lep del kot narodov spomin – za naš rod in vse prihodnje rodove – skrbno, spoštljivo in trajno hrani Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani. Točneje, njena Rokopisna zbirka, kjer je naš največji literarni arhiv. Literarna zapuščina Ivana Tavčarja po obsegu sicer ni med največjimi (za daleč največjo po navedbi bibliotekarja in skrbnika starih tiskov Matjaža Lulika velja tista Mateja Bora – Vladimirja Pavšiča, ogromna je  tudi zapuščina slovenskega tržaškega pisatelja Borisa Pahorja), zaradi česar je toliko vrednejše tisto, kar se je ohranilo. Hkrati pa je treba dodati, da je dovolj raznolika. Natančno je pod več signaturami popisana na Portalu rokopisov in zapuščin in v Rokopisni zbirki na razpolago raziskovalcem, ki preučujejo Tavčarja, o njem pišejo razprave ali knjige, snujejo razstave ipd.

    Zapuščina Ivana Tavčarja je sestavljena iz več popisnih enot, med katerimi so: izvirniki in reprodukcije pisateljevih osebnih dokumentov, sveženj spisov, fotografije in fotografske reprodukcije, izpiski, izrezki (iz časopisja), nekaj pisem, ki jih je avtor naslovil na različne osebe in ustanove, in pa fragmenti nekaterih literarnih del. Bodisi v rokopisu bodisi v obliki tipkopisa.

    Prvo, torej rokopisi literarnih del, so za preučevalce in Tavčarjeve občudovalce zanimivejši od natipkanih besedil. Kajti nič ni za literarnega zgodovinarja vznemirljivejšega od zavedanja, da je črke, besede, stavke in besedilo rokopisa, ki ga v Narodni in univerzitetni knjižnici lahko dobi na vpogled, pisala prav njegova, torej pisateljeva roka. Ko pa se z rokopisom še previdno rokuje, lahko na še posebnejši način vzpostavi stik s Tavčarjem in nedosežno preteklostjo, v katero je potopljeno Tavčarjevo zemeljsko življenje. Morda pa bi lahko rekli, da so rokopisi in tipkopisi redke priče bolj ali manj razburkane preteklosti pisatelja, časov, ki jih je živel in jih samo navidezno ni več, saj vendarle naprej živijo tudi skozi ohranjeno arhivsko gradivo.

    Vse to velja za rokopisni fragment zgoraj omenjenega Tavčarjevega romana     Visoška kronika (1919). In čeprav obsega zgolj štiri strani, ima neprecenljivo vrednost. V Katalogu rokopisov NUK ga najdemo pod signaturo Ms 910. Zraven se lahko poučimo o njegovi provenienci, tj. izvoru. Knjižnici ga je 1. avgusta 1846, tik po drugi svetovni vojni, daroval Fran Vesel (1884–1944), fotograf, ki je veliko energij usmeril v zbiranje dragocenega arhivskega gradiva, povezanega s slovenskimi pisatelji, ter v ovekovečenje pomembnih slovenskih kulturnih in literarnih mož. Med njimi seveda Ivana Tavčarja.

    Prav tako je za tavčaroslovca dragocen tipkopis Tavčarjeve povesti     Izgubljeni Bog, ki ga v Katalogu rokopisov najdemo pod oznako Ms 656. Povest je bila prvič natisnjena v liberalskem časopisu Slovenski narod in leta 1900 pripravljena za ponatis. Tipkopis besedila za ponatis je tisti, ki ga hrani nacionalna knjižnica. Kakor fragment rokopisa Visoške kronike ga je v dar dobila dar leta 1946. Na njem so še dobro vidni popravki literarnega zgodovinarja Ivana Prijatelja, utemeljitelja akademske slovenske literarne vede, ki je med letoma 1921 in 1932 urejal in izdajal Ivana Tavčarja zbrane spise v šestih zvezkih. S Tavčarjem sta se osebno poznala, kar je za raziskovalca književnosti poseben privilegij; Tavčar je Prijatelju zaupal in mu (kakor pred njim profesorju Franu Levcu) očitno dovolil posegati v svoj tekst. Večkrat sta se tudi srečala, tako v Ljubljani kot na Visokem, kjer je Tavčar zlasti v dobi svojega županovanja narodni prestolnici sprejemal pomembne in visoke goste. In Prijatelj je bil med drugim domači učitelj Tavčarjevemu sinu Igorju, najmlajšemu izmed petih otrok, kolikor sta jih imela s “premilo” ženo Franjo (roj. Košenini). 



    Naslovnica tipkopisa Tavčarjeve povesti Izgubljeni Bog.




    Zraven ne gre spregledati niti fragmenta rokopisa avtobiografske povesti     Ivan Slavelj (Ms 1608). Tavčar jo je prvič objavil leta 1876 v reviji Zvon, ki jo je na Dunaju urejal pisatelj in strogi estet Josip Stritar, ki je nekaj let poprej zavrnil za objavo neko sicer drugo Tavčarjevo besedilo. A Poljanec je kljub temu Dolenjca visoko čislal in videl v njem “patriarha” slovenske književnosti. Vsebina omenjenega fragmenta Ivana Slavlja med drugim pokriva del prvega poglavja povesti z naslovom “Rojstni dom”, v katerem sta prikazana Slavljeva oz. pisateljeva starša (v naslovnem junaku Ivanu Slavlju namreč lahko prepoznamo Ivana Tavčarja). Pozornost vzbuja v ohranjenem odlomku zlasti figura očeta, v katerem prepoznamo pisateljevega očeta Janeza Tavčarja. Izvemo, da je v tistih starih, patriarhalnih časih namesto žene, ko je bila noseča, prevzel nase celo kako “žensko” oz. gospodinjsko opravilo. Na primer kuhanje večerje. Ohranjeni odlomek pa govori o tem, kako je doma zmanjkalo soli in se je oče s “solnakom” (tj. solnico) pod pazduho odpravil v bližnjo gostilno, da bi izboljšal okus domači večerji, vendar je tam od veselja ob rojstvu sina pregloboko pogledal v kozarec (in z večerjo ni bilo nič). Zaradi majhnega obsega Tavčarjeve zapuščine neprecenljivemu rokopisu, ki ima v primerjavi z rokopisom Visoške kronike povrhu lepo in čitljivo pisavo, je priložena še kuverta s podatki o njegovem izvoru.




    A povrnimo se še nekoliko k znameniti Visoški kroniki oz. k fragmentu njenega rokopisa in poglejmo, katere informacije oz. podatke vse ponuja za analizo. Naše oko bo verjetno najprej opazilo, da gre pri ohranjenem rokopisu za začetek romana, na kar nakazuje rimska številka ena. Prav tako pa bo pozorni in natančni preučevalec takoj opazil, da se že na samem začetku rokopis precej razloči od natisnjene verzije romana, in to v bistvenem podatku, ki se nanaša na letnico rojstva pripovedovalca Izidorja. Povedano preprosto, imamo pri fragmentu rokopisa opraviti s starejšo verzijo oz. predlogo romana. Pripovedovalec Izidor, sin Polikarpa  Khallana in Barbare Khallan, roj. Wulffing, se je namreč po navedbi v rokopisu rodil leta 1672, v natisnjeni verziji romana pa prej, leta 1664. To pomeni, da je Tavčar Izidorja naknadno nekoliko postaral, da bi leta 1690, ko je v natisnjeni verziji romana naštel šestindvajset pomladi, primeren za prevzem visoških posesti po Polikarpu. Če bi se rodil šele leta 1672, kakor preberemo v rokopisu, bi torej leta 1690 štel le osemnajst let.

    Po drugi plati pa izgled rokopisa, v katerem ni avtorjevih popravkov, prečrtanih ali dopisanih besed in vrstic, nikakršnih čačk idr. in je napisano s črnilom (ne pa svinčnikom), kaže na izjemno zbranost pišočega in daje vtis, kakor bi šlo za rokopisno predlogo pred oddajo teksta za natis, ki ni več potrebna popravkov ali piljenja. Akoravno pisava ni ne najbolj lična ne lahko čitljiva.

    Kakor natisnjena verzija romana pa tudi fragment rokopisa vsebuje letnico 1695, le da v rokopisu še ni posvetila, ki ga je Tavčar pozneje pridodal k naslovu knjige in se glasi “Svoji ženi Frančiški, sedanji Visošci, poklanja Emil Leon 1695”.

    Letnica 1695, ki se pojavi tako v rokopisu kot v knjigi, je vzbudila zanimanje že pri nekaterih starejših literarnih zgodovinarjih. Spraševali so se, kaj bi lahko pomenila. In konsenzualno prišli do odgovora, da gre letnico, ki mora biti povezana z rojstvom Tavčarjeve zamisli za roman. Samo da je zaradi zgodovinskosti žanra dogajanje v njem postavil približno dvesto let nazaj. Torej se mu je zamisel porodila ok. 1896. Točneje, 1894/95, kar je posredno potrdil France Kos v     Doneskih k zgodovini Škofje Loke in njenega okraja (Slovenska matica, 1894), s čimer sta v glavnem soglašala tako tavčaroslovec Ivan Prijatelj kakor od njega mlajša tavčaroslovka Marja Boršnik, ki se je tudi lotila urejanja Tavčarjevega Zbranega delega. Iz pisateljeve (zasebne) visoške knjižnice izpostavlja dve zgodovinski knjigi, ki sta mu omogočali poglabljanje v čas, ko se dogaja roman, in sicer Kurze Einleitung in die allgemeine Geschichte alter und neuer Zeiten IV (Dunaj, izšlo po 1770) ter Nicolausa H. Gundlinga Ausführlicher und vollständiger Discours über dessen Abriß einer rechten Reichs-Histoire (Frankfurt, Leipzig, 1732). Na slednjo je pokazal že Prijatelj in navedel, da je Tavčarju služila za študij tridesetletne vojne (s katere se vrne Polikarp). Zraven je črpal iz drugega zgodovinskega gradiva, urbarjev, listin iz škofjeloške graščine, ki jih je v njegovem času hranil ljubljanski Deželni muzej; prebiral je Valvasorja in Augusta Dimitza.

    Toda zakaj 1894/95 oz. sredina devetdesetih let 19. stoletja? Ker sta bila s soprogo Franjo tedaj že lastnika dvorca Visoko, poprej domačije Kalanovih. Tezo, da glavne pobude za nastanek zadnjega Tavčarjevega dela sodijo v ta čas, je potrdil pisateljev prvorojeni sin Ivo Tavčar ml. Vendar je literarno zgodovinarko Boršnikovo opozoril na še eno pobudo za roman. Povedal ji je, da je     Visoška kronika prav tako povezana z očetovim osebnim, notranjim pretresom, ki ga je doživel ob strašljivem rušilnem potresu v Ljubljani leta 1895. Ta je namreč z besedami sina »sprožil v njem izrazitejše versko izživljanje in vsekakor tudi obračunavanje s samim seboj«.

    Odtod šele je mogoče dobro razumeti tako navedbo letnice 1695 v fragmentu rokopisa kakor posvetilo k natisnjenemu romanu Franji oz. Frančiški z navedbo iste letnice. Rokopis v primerjalni obravnavi z natisnjeno knjigo pomaga pojasniti genezo nastajanja     Visoške kronike (zraven bi lahko besedili primerjali tudi na vsebinski, strukturni ravni in kako drugače), ki ni katerikoli Tavčarjev roman, ampak je njegova zadnja pomembna literarna objava, kar povečuje vrednost našega fragmenta.



    Ivan Tavčar si je sicer     Visoško kroniko zamislil kot trilogijo. Do danes ostaja odprto vprašanje, na kaj bi se osredotočila drugi in tretji del. Lahko da bi v drugem delu prikazal življenjsko pot Jurija Kalana oz. Georgija Postuma. Lahko da bi bil posvečen, sledeč izjavam sinov Iva in Anteja Tavčarja, rodu, ki je živel na Visokem okrog 1795, medtem ko bi zadnji, tretji del govoril o Tavčarjevi rodbini. Morda. – Kakor se še vedno sprašujemo, ali utegnejo biti še kje (razen v Narodni in univerzitetni knjižnici, v škofjeloškem arhivu ter v Biblioteki SAZU) kaki papirji in rokopisi izpod rok Tavčarja, ki jih niso proč zmetali ne Nemci, ko so prišli na Visoko in si v stavbi napravili vojaško postojanko, ne partizani, ki so pred njimi prihajali v hišo, tudi ne tisti, ki so po pričevanjih nekaterih, med njimi Antona Trpina, ki je bil med 1940 in 1945 namestnik osrkbnika na Visokem,  že pred začetkom (druge) vojne odtod (z)vozili razne predmete.

    Če so, bi nam skupaj z gradivom, ki ga hrani Narodna in univerzitetna knjižnica, vsekakor pomagali dopolniti in razširiti vedenje o genezi Tavčarjevih del. Če jih ni, bo sestavljanka vednosti o velikem Poljancu ostala pomanjkljiva, vrednost in moč ohranjenega pa neizmerna.

    Te črke, besede, stavke je vendar pisala njegova – Tavčarjeva roka!

    Tavčarjev podpis