Splošno o gibanju

Sodobni način življenja nam je prinesel številne prednosti in ugodnosti a hkrati tudi pasti, ki se jih še premalo zavedamo. Povsod lahko zasledimo opozorila o sedečem načinu življenja in nevarnostih zaslonov. Ob tem pa bistveno premalo poudarjamo posledice, ki so dolgoročne, najbolj kritična kategorija pa so ravno otroci. Prav tako premalo poudarjamo, da otrok nujno potrebuje gibanje.

Gibanje je otrokova osnovna dejavnost od rojstva pa vse do vstopa v šolo. Do otrokovega 6 leta starosti se v možganih tvori kar 90% vseh nevronskih povezav, ki pomenijo otrokov potencial za učenje. Otrok po rojstvu pa vse do prvega leta starosti eksponentno napreduje v gibalnem razvoju. Od dojenčka, ki izvaja nehotne gibe rok in nog, do nadzora nad gibom rok, prijemanja, do plazenja in hoje. To je najbolj intenzivno obdobje razvoja človeka in zato izjemnega pomena.

V prvem letu otrokovega življenja je pomembno, da je otrok čim pogosteje na tleh, da ima prostor za gibanje ter da ni omejen v raznih sedežih, gugalnicah in podobnih modernih pripomočkih. Otroku je potrebno omogočiti varen prostor za raziskovanje. S tem ne bo krepil le gibalnih vzorcev ampak bo krepil tudi radovednost in domišljijo.

Predšolski otrok ima veliko potrebo po gibanju, ki ji moramo slediti, saj je gibanje pomembno za pravilen gibalni razvoj, posledično pa tudi za duševni ter skladen telesni razvoj. Otroke najbolj utrujajo enolične dejavnosti, kot je na primer sprehod v istem ritmu. V prvih dveh letih življenja otroci razvijejo večino osnovnih gibalnih sposobnosti, kot so sedenje, prijemanje, hoja. Pri teh aktivnostih so še nebogljeni. Od drugega leta dalje pa razvoj ne poteka le v smeri izpopolnjevanja osnovnih gibalnih zmožnosti, ampak v razvoju novih gibalnih zmožnosti in razvoju posameznih motoričnih spretnosti in navad.

Za razvoj možgan je pomembno tudi, da je otrok deležen gibanj, ki stimulirajo možgane za tvorbo novih nevronskih povezav, sinaps. Ta gibanja so vrtenje, guganje, zibanje, plazenje, skakanje, … Pogosto lahko opazimo, da se otrok brez razloga vrti, ob tem ga pogosto ustavimo in opozorimo na nevarnost padca in udarca. Ne počnimo tega! To je otrokova naravna potreba in hkrati izjemno pomemben element stimulacije možganov. Raje poskrbimo, da bo otrok imel na voljo dovolj prostora ali varen prostor, da se lahko vrti.

Znanstveno je dokazano, da se otroški možgani razvijajo skozi gibanje. Bolj kot je otrok aktiven oziroma več kot ima raznolikih gibalnih vzorcev, več nevronskih povezav se tvori v možganih, to pa pomeni, da so le ti bolj dejavni in omogočajo otrokom učenje na vseh področjih. Vendar pa je izjemno pomembno, da se zavedamo, da se do otrokovega 6 leta starosti tvori 90% vseh povezav, do 14 leta še približno 7%, nato pa do 25 leta starosti le še 3%. Nevronske povezave pa pomenijo učni potencial. Zato nikakor ne smemo zamuditi najbolj občutljivega obdobja za razvoj otrokovih možganov, to je obdobja do 6 leta starosti.

Vrtec je zagotovo izjemno spodbudno okolje za razvoj otroka, pomembno pa je tudi zavedanje strokovnih delavcev o pomembnosti gibalnih dejavnosti pri razvoju otroka in vključevanju le teh v vsakdanjik. Tu govorimo o poligonih, ki vključujejo poskoke, vrtenje, plazenje, itd…, igrah z žogo, teku čez ovire, hoji v hrib, vaje za gibljivost, vaje za ravnotežje, guganje in številne druge. Ni dovolj, da gremo z otrokom le na sprehod ali pa na igrišče, spodbuditi ga moramo tudi k ostalim oblikam gibanja.

V predšolskem obdobju naj otrok nima dostopa do zaslonov, mobilni telefoni so popolnoma prepovedani, igrice na računalnikih tudi, od 3 leta naprej je sprejemljiva zgolj ena poučna risanka na dan. Ob tem pa ne smemo pozabiti, da smo starši največji vzor svojim otrokom, zato v času, ki ga prebijemo z otrokom odložimo telefon in se posvetimo raje otroku.

Osnovnošolski otrok ima prav tako še vedno veliko potrebo po gibanju, ki pa je žal v šoli ne more izpolniti, saj je število ur športne vzgoje bistveno premajhno. Na izzive osnovnošolskih kot tudi srednješolskih otrok opozarjajo številni strokovnjaki, ki pozivaju k povečanju števila ur športne vzgoje. Kdaj je otrok športno aktiven? Šele takrat, ko je vsaj 20 minut njegov srčni utrip povišan in se otrok spoti. Če se otrok ni spotil, intenzivnost vadbe ni bila dovolj velika, da bi imela pozitiven vpliv na njegov razvoj.

V obdobju osnovne šole seveda gibanje nima več tako velikega vpliva na razvoj možgan, je pa vsekakor pomembno za otrokov skladen razvoj, saj je njegova rast v tem obdobju izjemna. Opaža se grozovit upad gibalnih sposobnosti osnovnošolskih otrok, slaba je gibljivost, vzdržljivost, moč, hitrost, pravzaprav vse gibalne sposobnosti. Nekaj časa smo za to krivili kovid krizo, a temu danes ni več tako. Težava je preveč sedenja, tako v šoli kot doma pred zasloni. Zato se številni straši odločajo, da otroci trenirajo šport v kakšnem klubu, kar je za otroka vsekakor zelo dobrodošlo. A ob tem velja opozoriti starše, da naj otroka v športu spodbujajo, ga spremljajo, navijajo na tekmah, nikakor pa naj ne pričakujejo, da bo njihov otrok drugi Luka Dončič ali Tadej Pogačar, ker ne bo, oziroma so le redke izjeme, ki dosežejo ta nivo. Pomembno je da otrok v športu uživa in predvsem, da je gibalno aktiven, vsak dan, intenzivno, vsaj eno uro. S pomočjo športa bo otrok gradil tudi samozavest in si gradil samopodobo. Skozi šport se otrok identificira in si gradi ugled. Slabe ocene v šoli naj ne bodo razlog, da otrok ne sme na trening, vzemite mu raje telefon ali računalnik, športna vadba pa mu bo le koristila. Ob tem ne smemo zanemariti tudi socialne komponete, ki je v obdobju odraščanja zelo pomembna, otrok gradi prijateljstva, sklepa poznanstva, se pozicionira v družbi. In kar je prav tako zelo pomembno, gibalni odmor, ki ga otrok naredi ko gre na trening, njegove možgane napolni s kisikom, novo energijo, kar mu bo pomagalo pri učenju in opravljanju šolskih obveznosti.

Pomen gibanja se z odraščanjem nič ne zmanjšuje, zato ga ne smemo zanemariti tudi v obdobju srednje šole in kasneje fakultete. To je obdobje adolescence, ko so otroci na razpotju, ko se odločajo kaj v življenju želijo in kaj je zanje pomembno. Vztrajanje v športu jim lahko pomaga ohraniti samozavest in samopodobo, postanejo bolj organizirani in posledično tudi bolj vestni v šoli, saj morajo svoj prosti čas dobro načrtovati in tudi dobro izkoristiti.

Še enkrat pa moram poudariti vlogo staršev. Zavedati se moramo, da smo otrokom vzor, da okolje v katerem jih vzgajamo predstavlja zanje svet kot bi naj bil, ideal. Zato vzemimo našo nalogo skrajno resno in jih ne spodbujajmo le z besedami ampak tudi z dejanji. Bodimo tudi sami gibalno aktivni, tudi za nas je gibanje izjemno pomembno in zdravo, smo vzor, ustvarjamo vzorce in navade, ki jih bodo otroci, ko bodo odrasli, prenesli v svoje življenje. Naj gibanje postane navada.