Evropska moderna
Evropska moderna
Družbeno dogajanje v Evropi na prehodu iz 19. v 20. stoletje
Proti koncu devetnajstega stoletja so si močne kapitalistične države prizadevale pridobiti vsaka čim večji delež v razdelitvi sveta. Med seboj so tekmovale Anglija, Francija, Rusija, Nemčija, Italija, Nizozemska in Belgija, svet je bil »njihov«. Najpomembnejši med njimi sta bili Anglija in Francija. Nove tehniške izume in iznajdbe je kapitalizem izkoriščal za krepitev industrije. Razvoj je bil hiter in neenakomeren, imperialistične težnje vedno močnejše, zato so se pojavljale zahteve po novi delitvi sveta, ki so slednjič pripeljale do prve svetovne vojne (1914).
V začetku tega stoletja se je v Evropi razvijalo več književnih smeri. Realizem je še vedno prevladoval v pripovedništvu in dramatiki, med Angleži in slovanskimi narodi bolj kot med Francozi in Nemci. Ohranile so se vse vrste realizma: objektivni, socialnokritični, psihološki, poetični, vanje pa so vdirale tudi prvine novih smeri.
Književno dogajanje
Pojem moderna se je najprej (po letu 1890) uveljavil v Nemčiji in Avstriji kot skupno poimenovanje za smeri, ki so nasprotovale realizmu in so se med seboj večinoma prepletale: nova romantika, dekadenca, simbolizem in impresionizem. Pojavile so se tudi nove, modernejše smeri, ki so se močneje uveljavile po letu 1918.
Nova romantika je smer, ki obuja vrednote stare romantike, zlasti čustvo, išče snovi v preteklosti in se poglablja v zapleteno duševnost ter mistična doživetja. V literarni zgodovini se izraz nova romantika uporablja tudi kot nadomestno poimenovanje za moderno.
Dekadenca se je pojavila ob koncu 19. stoletja v Franciji in je bila izraz visoke zahodnoevropske meščanske kulture, ki je dosegla svoj vrh in razpadanje. Značilne poteze dekadence so: poudarjanje čutnosti, odpor proti ustaljenim vrednotam, razdvojenost in pesimizem, živčna preobčutljivost, misticizem pa tudi opolzkost.
Simbolizem se je pojavil najprej v Franciji, kmalu pa se je razširil po vsej Evropi in Rusiji. Simbolisti so trdili, da umetnost nima družbeno koristne vloge, ampak je »sama sebi namen«. Značilnosti simbolizma so: odmaknjenost od resničnosti, beg v sanje, misticizem, poudarjanje čiste lepote. V nasprotju z dekadenco simbolizmu svet ni samo čutno dojemljiv, otipljiv: za vidnimi pojavi je mogoče slutiti globljo resničnost. Zato je stvarni svet zanimiv le, če omogoča slutenje skrivnostnih, čutno nedojemljivih vrednot. Za prikazovanje nadčutnega, skrivnostnega so simbolisti uporabljali simbole, ki so večinoma dvoumni in nejasni.
Impresionizem je stilna usmerjenost, slog, ki se je najprej pojavil v slikarstvu (konec 19. stoletja), kmalu zatem pa tudi v književnosti (1890-1915). Poudarja trenutno doživetje, osebni vtis. Čutno dojeti vtisi se lahko povezujejo brez razmišljanja, sklepanja, proučevanja. Za impresionistični slog je značilna razbita sintaksa, pogosto je tudi zvočno slikanje.
Zvrsti in vrste
Za liriko moderne so poleg tradicionalnega romantičnega nasprotja med idealom in stvarnostjo značilni naslednji motivi: izjemna oziroma skrajna čustvena in čutna stanja (npr. čutna omama, praznota, smrt), podzavest, sanje, halucinacije, težnja po stiku z višjo resničnostjo in očiščenje. V lirskem pesništvu gre mnogokrat za sintezo različnih književnih smeri: romantično motivno izročilo je združeno z estetiko dekadence in simbolizma, uveljavlja pa se tudi impresionistična tehnika razpoloženjskih pesmi. V skladu z motivi in idejami pesniki svobodneje uporabljajo skladnjo, oblikujejo prosti verz in poudarjajo glasbeno oziroma zvočno plat besed.
Epska prozna dela so bila v moderni redka. Bolj kot romani so ji ustrezale kratke pripovedne vrste (novela, črtica, pravljica in pesem v prozi), ki so govorile o dekadenčnih čustvenih in čutnih stanjih, sanjskem in fantastičnem dogajanju.
Dramatika se je v skladu s poudarjeno subjektivnostjo uveljavila v t. i. lirski ali poetični drami, v kateri izginja dramatičnost, izrazite pa so lirske oziroma razpoloženjske sestavine, tako da na odru namesto tradicionalne dramske dinamičnosti prevladuje statičnost.
2. Oscar Wilde - Saloma
2.1. Saloma - odlomek
Odlomek
HEROD
Kje je Saloma? Kje je princesa? Zakaj se ni vrnila k slavju, kakor sem ji ukazal? A, tu je!
HERODIADA
Ne smeš je gledati! Venomer jo gledaš!
HEROD
Kako čudna je luna nocoj. Kajne, da je luna zelo čudna? Zdi se kot poblaznela ženska, ki se povsod ozira za priležniki. In tudi naga je, čisto naga. Oblaki jo skušajo zakriti z ogrinjalom, a ona se jim ne pusti. Opoteka se skoz oblake kakor pijana ženska. Prav gotovo se ozira za priležniki. Kajne, da se opoteka kakor ženska, ki je pijana? Prav gotovo je zblaznela, kajne?
HERODIADA
Ne. Luna je kakor luna, to je vse. Vrniva se noter... Tu nimava kaj početi.
HEROD
Ostati hočem. Manasej, pogrni nam preproge! prižgi nam plamenice! Naj prineso slonokoščene mize in mize iz jaspisa. Zrak je tu mil. Še bi rad pil vina s svojimi gosti. Odposlance Cezarjeve bi rad počastil, kar se najbolj dá.
HERODIADA
Zaradi njih gotovo ne ostajaš tu.
HEROD
Pač, zrak je zelo mil. Pridi, Herodiada, najini gostje naju pričakujejo. Aj, zdrsnilo mi je. Spodrsnilo mi je na krvi. To je slabo znamenje. Zelo slabo znamenje. Zakaj je tu kri? ... In tole truplo? Kaj pomeni tole truplo tu? Mar mislite, da sem kot kralj Egipta, ki ne priredi nikoli slavja, ne da bi pokazal svojim gostom kakšno truplo? In sploh, čigavo je? Ne bom ga gledal.
PRVI VOJAK
Naš stotnik je, gospod. Mladi Sirijec, ki ste ga pred tremi dnevi povišali v stotnika.
HEROD
Nobenega ukaza nisem dal, da ga ubijete.
DRUGI VOJAK
Ubil se je sam, gospod.
HEROD
Zakaj? Saj sem ga povišal v stotnika!
DRUGI VOJAK
Nič ne vemò, zakaj, gospod. Ampak zabodel se je sam.
HEROD
Čudno, res. Mislil sem, da se le rimski modrijani sami ubijajo. Kajne,Tigelin, da se modrijani v Rimu ubijajo sami?
TIGELIN
So taki, ki se sámi ubijajo, gospod. Stoiški modrijani so. Zelo neizobraženi ljudje. In zelo smešni. Vsaj meni se zde zelo smešni.
HEROD
Meni tudi. Smešno, res, če se sam ubiješ.
TIGELIN
Ves Rim se jim posmehuje. Cezar je zložil satirično pesem nanje. Povsod si jo ponavljajo.
HEROD
A, satirično pesem je zložil nanje' Cezar je čudovit. Vse zna... Čudno, da se je ubil, ta mladi Sirijec. Žal mi je zanj. Zelo žal. Zakaj lep je bil. Zelo lep. Njegove oči so bile polne otožnosti. Spominjam se, s kakšno otožnostjo v očeh je gledal na Salomo. Res, zdelo se mi je, da jo celo prêveč gleda.
HERODIADA
Prevèč jo gleda tudi še kdo drug.
HEROD
Njegov oče je bil kralj. Pregnal sem ga iz njegovega kraljestva. Njegova mati pa, ki je bila kraljica, je prešla med tvoje sužnje, Herodiada. Zato je bil tako rekoč moj gost. Zato sem ga povišal v stotnika. Res obžalujem, da je mrtev... Hej! zakaj puščate njegovo truplo tu? Odnesite ga! Ne bom ga gledal ... Proč z njim!
(Truplo odnesejo.)
Mraz je tu. Ko da je zavel nekakšen piš. Kajne, da je zavelo od nekod?
HERODIADA
Kje neki. Nobenega piša ni.
HEROD
O, pač, od nekod je zavel piš. In v zraku, ko da slišim prhutanje kril, nekakšno prhutanje velikanskih kril. Ga ti ne slišiš?
HERODIADA
Ne, sploh ne.
HEROD
Tudi jaz ga ne slišim več. A slišal sem ga. Nekakšen piš je zavèl. A ni ga več. Pač, spet ga slišim. Ga ti ne? Res, prav razločno, ko da prhutajo krila.
HERODIADA
Povem ti, da ni nič. Bolan si. Vrniva se noter.
HEROD
Nisem bolan. Tvoja hči je bolna. Tvoja hči se mi zdi zelo bolna. Nikoli je še nisem videl tako blede.
HERODIADA
Rekla sem ti že, da je nikar ne glej.
HEROD
Natočite vina v čaše!
(Prinesejo vino.)
Saloma, pridi in popij malo vina z mano! Tu imam izvrstno vino. Sam Cezar ga je poslal zame. Pomôči v čašo svoje male rdeče ustnice, a jaz jo bom izpil do dna.
SALOMA
Nič nisem žejna, tetrarh.
HEROD
Jo slišiš, svojo hčer, kako mi odgovarja?
HERODIADA
Prav ima. Zakaj pa zmeraj gledaš vanjo?
HEROD
Prinesite zrelih sadežev!
(Prinesejo sadje.)
Saloma, pridi in podêli sadež z mano! Tako rad gledam odtis tvojih drobnih zobkov v sadju. Samo košček tega sadeža odgrizni, jaz bom pa pojedel, kar bo ostalo.
SALOMA
Nič nisem lačna, tetrarh.
HEROD
(Herodiadi)
Kar poglej, kako si jo vzgojila, svojo hčer!
HERODIADA
Moja hči in jaz sva kraljevskega rodu. A ti? Tvoj ded je bil pastir kamel, povrhu pa še tat.
HEROD
Lažeš!
HERODIADA
Dobro veš, da ne.
HEROD
Saloma, pridi in prisedi k meni! Posadil te bom sèm, na prestol tvoje matere.
SALOMA
Nič nisem utrujena, tetrarh.
HERODIADA
Vidiš, kako te ima v čislih.
HEROD
Prinesite mi ... Kaj sem že hotel? Ne vem več. Aha, že vem ...
JOHANNANOV GLAS
Glejte, čas je napočil! Kar sem napovedal, se je zgodilo, govori glas Gospoda, mojega Boga. Prišel je dan, ki sem ga napovedal.
HERODIADA
Ukaži, naj umolkne! da ne slišim več njegovega glasu! Ta človek me samo psuje.
HEROD
Ničesar ni rekel zoper tebe. Razen tega je velik prerok.
HERODIADA
Ne verjamem v preroke. Kdo sploh lahko pove vnaprej, kaj se bo kdaj zgodilo? Nihče ničesar ne ve. Vrh tega me samo psuje. Ampak mislim, da te je strah pred njim. Prav dobro vem, da te je strah pred njim.
HEROD
Ni me strah pred njim. Pred nikomer me ni strah.