Evropska moderna
Evropska moderna
Družbeno dogajanje v Evropi na prehodu iz 19. v 20. stoletje
Proti koncu devetnajstega stoletja so si močne kapitalistične države prizadevale pridobiti vsaka čim večji delež v razdelitvi sveta. Med seboj so tekmovale Anglija, Francija, Rusija, Nemčija, Italija, Nizozemska in Belgija, svet je bil »njihov«. Najpomembnejši med njimi sta bili Anglija in Francija. Nove tehniške izume in iznajdbe je kapitalizem izkoriščal za krepitev industrije. Razvoj je bil hiter in neenakomeren, imperialistične težnje vedno močnejše, zato so se pojavljale zahteve po novi delitvi sveta, ki so slednjič pripeljale do prve svetovne vojne (1914).
V začetku tega stoletja se je v Evropi razvijalo več književnih smeri. Realizem je še vedno prevladoval v pripovedništvu in dramatiki, med Angleži in slovanskimi narodi bolj kot med Francozi in Nemci. Ohranile so se vse vrste realizma: objektivni, socialnokritični, psihološki, poetični, vanje pa so vdirale tudi prvine novih smeri.
Književno dogajanje
Pojem moderna se je najprej (po letu 1890) uveljavil v Nemčiji in Avstriji kot skupno poimenovanje za smeri, ki so nasprotovale realizmu in so se med seboj večinoma prepletale: nova romantika, dekadenca, simbolizem in impresionizem. Pojavile so se tudi nove, modernejše smeri, ki so se močneje uveljavile po letu 1918.
Nova romantika je smer, ki obuja vrednote stare romantike, zlasti čustvo, išče snovi v preteklosti in se poglablja v zapleteno duševnost ter mistična doživetja. V literarni zgodovini se izraz nova romantika uporablja tudi kot nadomestno poimenovanje za moderno.
Dekadenca se je pojavila ob koncu 19. stoletja v Franciji in je bila izraz visoke zahodnoevropske meščanske kulture, ki je dosegla svoj vrh in razpadanje. Značilne poteze dekadence so: poudarjanje čutnosti, odpor proti ustaljenim vrednotam, razdvojenost in pesimizem, živčna preobčutljivost, misticizem pa tudi opolzkost.
Simbolizem se je pojavil najprej v Franciji, kmalu pa se je razširil po vsej Evropi in Rusiji. Simbolisti so trdili, da umetnost nima družbeno koristne vloge, ampak je »sama sebi namen«. Značilnosti simbolizma so: odmaknjenost od resničnosti, beg v sanje, misticizem, poudarjanje čiste lepote. V nasprotju z dekadenco simbolizmu svet ni samo čutno dojemljiv, otipljiv: za vidnimi pojavi je mogoče slutiti globljo resničnost. Zato je stvarni svet zanimiv le, če omogoča slutenje skrivnostnih, čutno nedojemljivih vrednot. Za prikazovanje nadčutnega, skrivnostnega so simbolisti uporabljali simbole, ki so večinoma dvoumni in nejasni.
Impresionizem je stilna usmerjenost, slog, ki se je najprej pojavil v slikarstvu (konec 19. stoletja), kmalu zatem pa tudi v književnosti (1890-1915). Poudarja trenutno doživetje, osebni vtis. Čutno dojeti vtisi se lahko povezujejo brez razmišljanja, sklepanja, proučevanja. Za impresionistični slog je značilna razbita sintaksa, pogosto je tudi zvočno slikanje.
Zvrsti in vrste
Za liriko moderne so poleg tradicionalnega romantičnega nasprotja med idealom in stvarnostjo značilni naslednji motivi: izjemna oziroma skrajna čustvena in čutna stanja (npr. čutna omama, praznota, smrt), podzavest, sanje, halucinacije, težnja po stiku z višjo resničnostjo in očiščenje. V lirskem pesništvu gre mnogokrat za sintezo različnih književnih smeri: romantično motivno izročilo je združeno z estetiko dekadence in simbolizma, uveljavlja pa se tudi impresionistična tehnika razpoloženjskih pesmi. V skladu z motivi in idejami pesniki svobodneje uporabljajo skladnjo, oblikujejo prosti verz in poudarjajo glasbeno oziroma zvočno plat besed.
Epska prozna dela so bila v moderni redka. Bolj kot romani so ji ustrezale kratke pripovedne vrste (novela, črtica, pravljica in pesem v prozi), ki so govorile o dekadenčnih čustvenih in čutnih stanjih, sanjskem in fantastičnem dogajanju.
Dramatika se je v skladu s poudarjeno subjektivnostjo uveljavila v t. i. lirski ali poetični drami, v kateri izginja dramatičnost, izrazite pa so lirske oziroma razpoloženjske sestavine, tako da na odru namesto tradicionalne dramske dinamičnosti prevladuje statičnost.
3. C. Baudelaire - Pesem o albatrosu
Baudelaire je po očetovi smrti živel v nenehnih sporih z očimom in materjo. Leta 1841 ga je očim poslal na potovanje okoli Afrike, da bi ga odvrnil od boemskega življenja. Polnoleten si je s pomočjo dediščine po očetu omislil neurejeno življenje in se posvetil književnosti. Leta 1848 je mimogrede sodeloval v revoluciji in bil nato l. 1857 obsojen zaradi »nemoralnosti« svojih pesmi. Leta 1864 je odšel v Bruselj. Pred smrtjo se je vrnil v Pariz, kjer je 1867 umrl.
Baudelairovo književno delo obsega poleg pomembnih kritičnih spisov o književnosti in likovni umetnosti predvsem pesniški zbirki Rože zla (Les Fleurs du mal, 1857; slovenski prevod 1977) in zbirko pesmi v prozi Pariški spleen (Spleen de Paris, 1869, slovenski prevod 1992) s katerima je zaslovel in utrl pot novoromantični, dekadenčni in simbolistični književnosti. Zbirki predstavljata klasiko francoske književnosti.
PESEM O ALBATROSU
Vzemo na brod možje si za zabavo
kdaj albatrose, morij silne ptiče,
dragi brezbrižni nad voda motnjavo
lete za ladjo, ki jo val pomiče.
Pa komaj so na krov ga roke dele,
sinjin ponižan knez v sramote sredi
ob sebi velike peruti bele
kot vesla vlači v neizmerni bedi.
Kako je medel potnik ta krilati,
prelep nekdaj, zdaj smešen, vreden graje!
Ta v kljun, dražeč ga, s cedro gre bezati,
ta bolni ptici pači se šepaje.
Prevedel Cene Vipotnik
Pesem, ki spada med najbolj znane Baudelairove pesmi, je izrazito novoromantična. Sodobna smer se kaže predvsem v krutem in resničnem nasprotju med željo po svobodi in popolnosti ter resničnostjo povprečnosti in zavračanja.
Albatros, ta mogočna ptica, polna življenjskega zanosa in dih jemajoče zunanjosti, postane nepomembna, celo smešna v ujetništvu primitivnih in prezira vrednih mornarjev. Njena lepota zaživi šele na svobodi, v objemu prostranega neba, kjer lahko dokaže svojo hitrost, moč in spretnost. Vse te vrline nič ne pomenijo tam, kjer jih ne more izraziti - se pravi v okolju, kjer jo omejujejo ljudje, v tem primeru mornarji. Ključna ideja pesmi je poistovetenje pesnika z albatrosom, saj se prav tako utesnjenega in osramočenega lahko počuti pesnik, ki je prisiljen ustvarjati, živeti in delati v malomeščanskem okolju ali v še bolj primitivni okolici. Pomanjkanje navdiha in duhovnega izziva se kaže predvsem v nezmožnosti ustvarjanja in duhovnem stanju, imenovanem spleen, značilnosti časa dekadence. Krutost pesmi je v tem, da mornarji vzamejo albatrosa na ladjo, in mu s tem uničijo ponos in življenje, samo in izključno zaradi lastne zabave. Tudi pesnik v nenaklonjenosti okolice prepoznava posmeh ljudi in to ga vodi v še večjo melanholijo.
Občutek utesnjenosti in življenjskega obupa je pogost motiv v literarnih delih, posebno znan pa je za ti. preklete pesnike, ki jim je njihova večna razdvojenost med materializmom družbe in željo po višjem svetu, svetu umetnosti, povzročala duševne bolečine in neprilagojenost družbi, ki se je prav zato še bolj obračala stran od njih.
Na povezavi se seznanite z Baudelairovo pesmijo v prozi Tujec.
http://www.s-sers.mb.edus.si/gradiva/w3/slo/045_tujec/02_obravnava.html