Evropska moderna
Evropska moderna
Družbeno dogajanje v Evropi na prehodu iz 19. v 20. stoletje
Proti koncu devetnajstega stoletja so si močne kapitalistične države prizadevale pridobiti vsaka čim večji delež v razdelitvi sveta. Med seboj so tekmovale Anglija, Francija, Rusija, Nemčija, Italija, Nizozemska in Belgija, svet je bil »njihov«. Najpomembnejši med njimi sta bili Anglija in Francija. Nove tehniške izume in iznajdbe je kapitalizem izkoriščal za krepitev industrije. Razvoj je bil hiter in neenakomeren, imperialistične težnje vedno močnejše, zato so se pojavljale zahteve po novi delitvi sveta, ki so slednjič pripeljale do prve svetovne vojne (1914).
V začetku tega stoletja se je v Evropi razvijalo več književnih smeri. Realizem je še vedno prevladoval v pripovedništvu in dramatiki, med Angleži in slovanskimi narodi bolj kot med Francozi in Nemci. Ohranile so se vse vrste realizma: objektivni, socialnokritični, psihološki, poetični, vanje pa so vdirale tudi prvine novih smeri.
Književno dogajanje
Pojem moderna se je najprej (po letu 1890) uveljavil v Nemčiji in Avstriji kot skupno poimenovanje za smeri, ki so nasprotovale realizmu in so se med seboj večinoma prepletale: nova romantika, dekadenca, simbolizem in impresionizem. Pojavile so se tudi nove, modernejše smeri, ki so se močneje uveljavile po letu 1918.
Nova romantika je smer, ki obuja vrednote stare romantike, zlasti čustvo, išče snovi v preteklosti in se poglablja v zapleteno duševnost ter mistična doživetja. V literarni zgodovini se izraz nova romantika uporablja tudi kot nadomestno poimenovanje za moderno.
Dekadenca se je pojavila ob koncu 19. stoletja v Franciji in je bila izraz visoke zahodnoevropske meščanske kulture, ki je dosegla svoj vrh in razpadanje. Značilne poteze dekadence so: poudarjanje čutnosti, odpor proti ustaljenim vrednotam, razdvojenost in pesimizem, živčna preobčutljivost, misticizem pa tudi opolzkost.
Simbolizem se je pojavil najprej v Franciji, kmalu pa se je razširil po vsej Evropi in Rusiji. Simbolisti so trdili, da umetnost nima družbeno koristne vloge, ampak je »sama sebi namen«. Značilnosti simbolizma so: odmaknjenost od resničnosti, beg v sanje, misticizem, poudarjanje čiste lepote. V nasprotju z dekadenco simbolizmu svet ni samo čutno dojemljiv, otipljiv: za vidnimi pojavi je mogoče slutiti globljo resničnost. Zato je stvarni svet zanimiv le, če omogoča slutenje skrivnostnih, čutno nedojemljivih vrednot. Za prikazovanje nadčutnega, skrivnostnega so simbolisti uporabljali simbole, ki so večinoma dvoumni in nejasni.
Impresionizem je stilna usmerjenost, slog, ki se je najprej pojavil v slikarstvu (konec 19. stoletja), kmalu zatem pa tudi v književnosti (1890-1915). Poudarja trenutno doživetje, osebni vtis. Čutno dojeti vtisi se lahko povezujejo brez razmišljanja, sklepanja, proučevanja. Za impresionistični slog je značilna razbita sintaksa, pogosto je tudi zvočno slikanje.
Zvrsti in vrste
Za liriko moderne so poleg tradicionalnega romantičnega nasprotja med idealom in stvarnostjo značilni naslednji motivi: izjemna oziroma skrajna čustvena in čutna stanja (npr. čutna omama, praznota, smrt), podzavest, sanje, halucinacije, težnja po stiku z višjo resničnostjo in očiščenje. V lirskem pesništvu gre mnogokrat za sintezo različnih književnih smeri: romantično motivno izročilo je združeno z estetiko dekadence in simbolizma, uveljavlja pa se tudi impresionistična tehnika razpoloženjskih pesmi. V skladu z motivi in idejami pesniki svobodneje uporabljajo skladnjo, oblikujejo prosti verz in poudarjajo glasbeno oziroma zvočno plat besed.
Epska prozna dela so bila v moderni redka. Bolj kot romani so ji ustrezale kratke pripovedne vrste (novela, črtica, pravljica in pesem v prozi), ki so govorile o dekadenčnih čustvenih in čutnih stanjih, sanjskem in fantastičnem dogajanju.
Dramatika se je v skladu s poudarjeno subjektivnostjo uveljavila v t. i. lirski ali poetični drami, v kateri izginja dramatičnost, izrazite pa so lirske oziroma razpoloženjske sestavine, tako da na odru namesto tradicionalne dramske dinamičnosti prevladuje statičnost.
5. C. Baudelaire - Tujec
MALO BERILO
TUJEC
Povej, skrivnostnež, koga najbolj ljubiš? Očeta, mater, sestro ali brata?«
Nimam ne očeta ne matere, ne sestre ne brata
»Prijatelje?«
Govorite o nečem, za kar do tega do tega dne še nisem ugotovil, kaj pomeni.
»Domovino?«
Ne vem, na katerem koncu leži.
»Lepoto?«
Ljubil bi jo,če bi bila božanska in nesmrtna.
»Zlato?«
Tako ga sovražim, kot vi sovražite Boga.
»Oh, kaj pa potem ljubiš, čudni tujec?«
Ljubim oblake... oblake, ki plavajo... tja daleč... tja daleč... tiste čudežne oblake.
...
NASTANEK PESMI
Pesem je nastala leta 1862. Je izrazito lirska pesem. Izšla je v zbirki Male pesmi v prozi, v ospredju zbirke so motivi velemestnega okolja in ideja zavračanja narave. Pesem je pisana v obliki pogovora (dialoga) med tujcem in pesnikom. (Lahko rečemo, da gre za notranji monolog, saj pesnik samega sebe sprašuje o svojih vrednotah in prepričanjih.)
PESEM V PROZI
Pesmi v prozi so avtorji začeli pisati že konec 18. stoletja. Poglavitna značilnost pesmi v prozi je prozni ritem, ki se je ločil od svobodnega verza, pa tudi od ritmizirane proze, ki je hotela biti čim bolj poetična. Pesmi v prozi so po sestavi različne; lahko so lirske, meditacije, blizu eseju ; takšnih pa ni mogoče šteti med lirska besedila.
PESNIŠKA SREDSTVA
- zamolki: določajo neizrečeno, zaznamovani so s tropičji
- naštevanja: očeta, mater, sestro, brata
- paralelizmi členov: Nimam očeta in matere, ne sestre, ne brata
- dobesedne ponovitve: oblake … oblake, ki romajo … tam doli … tam doli
- vsebinsko ponavljanje: kratka, podobna vprašanja
TEMA
Osamljenost človeka, ki se ločuje od vseh vrednot svojega časa, ker misli, da so brez temelja ali samo še navidezne; vse to pa ga obsoja na popolno izločenost iz življenja, na obup in brezupno sanjarjenje o nečem, kar bi ga lahko odrešilo, a najbrž ne obstaja.
IDEJA
Pesnik brezupno sanja o odrešitvi, kajti družbene vrednote so vse kaj drugega, kot jih pojmuje on. Njemu je največja vrednota umetnost.
SIMBOL
Oblaki so simbol nedosegljivega, neresničnega ideala. Izbrani so zato, ker so nedorečeni, nedefinirani, izmuzljivi in neoprijemljivi. Tudi lepota je melanholična …