Evropska moderna
Evropska moderna
Družbeno dogajanje v Evropi na prehodu iz 19. v 20. stoletje
Proti koncu devetnajstega stoletja so si močne kapitalistične države prizadevale pridobiti vsaka čim večji delež v razdelitvi sveta. Med seboj so tekmovale Anglija, Francija, Rusija, Nemčija, Italija, Nizozemska in Belgija, svet je bil »njihov«. Najpomembnejši med njimi sta bili Anglija in Francija. Nove tehniške izume in iznajdbe je kapitalizem izkoriščal za krepitev industrije. Razvoj je bil hiter in neenakomeren, imperialistične težnje vedno močnejše, zato so se pojavljale zahteve po novi delitvi sveta, ki so slednjič pripeljale do prve svetovne vojne (1914).
V začetku tega stoletja se je v Evropi razvijalo več književnih smeri. Realizem je še vedno prevladoval v pripovedništvu in dramatiki, med Angleži in slovanskimi narodi bolj kot med Francozi in Nemci. Ohranile so se vse vrste realizma: objektivni, socialnokritični, psihološki, poetični, vanje pa so vdirale tudi prvine novih smeri.
Književno dogajanje
Pojem moderna se je najprej (po letu 1890) uveljavil v Nemčiji in Avstriji kot skupno poimenovanje za smeri, ki so nasprotovale realizmu in so se med seboj večinoma prepletale: nova romantika, dekadenca, simbolizem in impresionizem. Pojavile so se tudi nove, modernejše smeri, ki so se močneje uveljavile po letu 1918.
Nova romantika je smer, ki obuja vrednote stare romantike, zlasti čustvo, išče snovi v preteklosti in se poglablja v zapleteno duševnost ter mistična doživetja. V literarni zgodovini se izraz nova romantika uporablja tudi kot nadomestno poimenovanje za moderno.
Dekadenca se je pojavila ob koncu 19. stoletja v Franciji in je bila izraz visoke zahodnoevropske meščanske kulture, ki je dosegla svoj vrh in razpadanje. Značilne poteze dekadence so: poudarjanje čutnosti, odpor proti ustaljenim vrednotam, razdvojenost in pesimizem, živčna preobčutljivost, misticizem pa tudi opolzkost.
Simbolizem se je pojavil najprej v Franciji, kmalu pa se je razširil po vsej Evropi in Rusiji. Simbolisti so trdili, da umetnost nima družbeno koristne vloge, ampak je »sama sebi namen«. Značilnosti simbolizma so: odmaknjenost od resničnosti, beg v sanje, misticizem, poudarjanje čiste lepote. V nasprotju z dekadenco simbolizmu svet ni samo čutno dojemljiv, otipljiv: za vidnimi pojavi je mogoče slutiti globljo resničnost. Zato je stvarni svet zanimiv le, če omogoča slutenje skrivnostnih, čutno nedojemljivih vrednot. Za prikazovanje nadčutnega, skrivnostnega so simbolisti uporabljali simbole, ki so večinoma dvoumni in nejasni.
Impresionizem je stilna usmerjenost, slog, ki se je najprej pojavil v slikarstvu (konec 19. stoletja), kmalu zatem pa tudi v književnosti (1890-1915). Poudarja trenutno doživetje, osebni vtis. Čutno dojeti vtisi se lahko povezujejo brez razmišljanja, sklepanja, proučevanja. Za impresionistični slog je značilna razbita sintaksa, pogosto je tudi zvočno slikanje.
Zvrsti in vrste
Za liriko moderne so poleg tradicionalnega romantičnega nasprotja med idealom in stvarnostjo značilni naslednji motivi: izjemna oziroma skrajna čustvena in čutna stanja (npr. čutna omama, praznota, smrt), podzavest, sanje, halucinacije, težnja po stiku z višjo resničnostjo in očiščenje. V lirskem pesništvu gre mnogokrat za sintezo različnih književnih smeri: romantično motivno izročilo je združeno z estetiko dekadence in simbolizma, uveljavlja pa se tudi impresionistična tehnika razpoloženjskih pesmi. V skladu z motivi in idejami pesniki svobodneje uporabljajo skladnjo, oblikujejo prosti verz in poudarjajo glasbeno oziroma zvočno plat besed.
Epska prozna dela so bila v moderni redka. Bolj kot romani so ji ustrezale kratke pripovedne vrste (novela, črtica, pravljica in pesem v prozi), ki so govorile o dekadenčnih čustvenih in čutnih stanjih, sanjskem in fantastičnem dogajanju.
Dramatika se je v skladu s poudarjeno subjektivnostjo uveljavila v t. i. lirski ali poetični drami, v kateri izginja dramatičnost, izrazite pa so lirske oziroma razpoloženjske sestavine, tako da na odru namesto tradicionalne dramske dinamičnosti prevladuje statičnost.
6. P. Verlaine - Jesenska pesem
Rodil se je v Metzu leta 1844. Kmalu se je preselil v Pariz. Leta 1862 se je vpisal na študij prava in se čez dve leti zaposlil kot uradnik na magistratu. Začel je živeti bohemsko življenje in se vdajal alkoholizmu. Poročil se je leta 1870 z Mathildo Maute. Zaradi streljanja je bil obsojen na dve leti zapora. Leta 1875 je bil izgnan iz Belgije in je izmenično živel v Angliji in Franciji. Čez 10 let se je ločil od žene in se preselil k materi. Leta 1896 je umrl v Parizu
Dela:
- Saturnijske pesmi (1866)
- Romance brez besed (1874)
- Modrost (1880/81)
- Nekoč in nedavno (1885)
JESENSKA PESEM
Ihteči vzdihi
jesensko tihih
violin
srce mi stró
z otožnostjo
sivin.
Ves svet se duši
od blede luči,
in ko zvoni,
navda me spomin
na dneve davnin,
da zaihtim.
In grem od tod
z vetrom na pot,
ki me, nečist,
podi povsod,
sem in tja, kot
mrtev list.
Prevedel Boris A. Novak
Motivi so (neustavljivo) minevanje časa, spominjanje, vdanost v usodo ... Priljubljeni temi Verlaina sta izobčenost iz družbe in fatalnost. V prvih dveh kiticah se pesnik še skuša oklepati spominov oz. se zatekati v (varno) preteklost, v zadnji pa se le sooči s svojo usodo, prepusti se vetru, ne vedoč, kam ga bo odpeljal. Verlaine hoče povedati, da nas upravlja neka višja sila, ki ji nismo kos, lahko se ji le prepustimo. Ne moremo se neprestano ozirati nazaj v preteklost, ki smo jo že doživeli in smo ji zaradi tega gospodarji.
Lirski subjekt je Verlaine kot nerazumljeni pesnik, ki ni dovolj močan, da bi se sam zoperstavil svetu, in tako dovoli, da ga veter (usoda) odnese, kamor hoče. Jesen predstavlja dušo pesnika, ki je zapustil poletje svojega življenja. (Ko je še mislil, da lahko upravlja s svojim življenjem, in zdaj je pred njim zima, negotovost, mogoče celo nevarnost.) Zima lahko pomeni tudi konec življenja - smrt.
Pesem je lahko razložena tudi na drug način - kako se pesnikova duša, na začetku še svobodna, in jesen bolj in bolj prepletata in kako se v zadnji kitici združita itd.
Verzi so kratki, Verlaine hoče naslikati trenutno impresijo, edinstven trenutek v svojem življenju. Pesem je nek trenutek resigniranega pesnika, ki ne skuša napisati epske pesnitve, temveč le na hitro naslika dogajanje v svoji duši.