Evropska moderna
Evropska moderna
Družbeno dogajanje v Evropi na prehodu iz 19. v 20. stoletje
Proti koncu devetnajstega stoletja so si močne kapitalistične države prizadevale pridobiti vsaka čim večji delež v razdelitvi sveta. Med seboj so tekmovale Anglija, Francija, Rusija, Nemčija, Italija, Nizozemska in Belgija, svet je bil »njihov«. Najpomembnejši med njimi sta bili Anglija in Francija. Nove tehniške izume in iznajdbe je kapitalizem izkoriščal za krepitev industrije. Razvoj je bil hiter in neenakomeren, imperialistične težnje vedno močnejše, zato so se pojavljale zahteve po novi delitvi sveta, ki so slednjič pripeljale do prve svetovne vojne (1914).
V začetku tega stoletja se je v Evropi razvijalo več književnih smeri. Realizem je še vedno prevladoval v pripovedništvu in dramatiki, med Angleži in slovanskimi narodi bolj kot med Francozi in Nemci. Ohranile so se vse vrste realizma: objektivni, socialnokritični, psihološki, poetični, vanje pa so vdirale tudi prvine novih smeri.
Književno dogajanje
Pojem moderna se je najprej (po letu 1890) uveljavil v Nemčiji in Avstriji kot skupno poimenovanje za smeri, ki so nasprotovale realizmu in so se med seboj večinoma prepletale: nova romantika, dekadenca, simbolizem in impresionizem. Pojavile so se tudi nove, modernejše smeri, ki so se močneje uveljavile po letu 1918.
Nova romantika je smer, ki obuja vrednote stare romantike, zlasti čustvo, išče snovi v preteklosti in se poglablja v zapleteno duševnost ter mistična doživetja. V literarni zgodovini se izraz nova romantika uporablja tudi kot nadomestno poimenovanje za moderno.
Dekadenca se je pojavila ob koncu 19. stoletja v Franciji in je bila izraz visoke zahodnoevropske meščanske kulture, ki je dosegla svoj vrh in razpadanje. Značilne poteze dekadence so: poudarjanje čutnosti, odpor proti ustaljenim vrednotam, razdvojenost in pesimizem, živčna preobčutljivost, misticizem pa tudi opolzkost.
Simbolizem se je pojavil najprej v Franciji, kmalu pa se je razširil po vsej Evropi in Rusiji. Simbolisti so trdili, da umetnost nima družbeno koristne vloge, ampak je »sama sebi namen«. Značilnosti simbolizma so: odmaknjenost od resničnosti, beg v sanje, misticizem, poudarjanje čiste lepote. V nasprotju z dekadenco simbolizmu svet ni samo čutno dojemljiv, otipljiv: za vidnimi pojavi je mogoče slutiti globljo resničnost. Zato je stvarni svet zanimiv le, če omogoča slutenje skrivnostnih, čutno nedojemljivih vrednot. Za prikazovanje nadčutnega, skrivnostnega so simbolisti uporabljali simbole, ki so večinoma dvoumni in nejasni.
Impresionizem je stilna usmerjenost, slog, ki se je najprej pojavil v slikarstvu (konec 19. stoletja), kmalu zatem pa tudi v književnosti (1890-1915). Poudarja trenutno doživetje, osebni vtis. Čutno dojeti vtisi se lahko povezujejo brez razmišljanja, sklepanja, proučevanja. Za impresionistični slog je značilna razbita sintaksa, pogosto je tudi zvočno slikanje.
Zvrsti in vrste
Za liriko moderne so poleg tradicionalnega romantičnega nasprotja med idealom in stvarnostjo značilni naslednji motivi: izjemna oziroma skrajna čustvena in čutna stanja (npr. čutna omama, praznota, smrt), podzavest, sanje, halucinacije, težnja po stiku z višjo resničnostjo in očiščenje. V lirskem pesništvu gre mnogokrat za sintezo različnih književnih smeri: romantično motivno izročilo je združeno z estetiko dekadence in simbolizma, uveljavlja pa se tudi impresionistična tehnika razpoloženjskih pesmi. V skladu z motivi in idejami pesniki svobodneje uporabljajo skladnjo, oblikujejo prosti verz in poudarjajo glasbeno oziroma zvočno plat besed.
Epska prozna dela so bila v moderni redka. Bolj kot romani so ji ustrezale kratke pripovedne vrste (novela, črtica, pravljica in pesem v prozi), ki so govorile o dekadenčnih čustvenih in čutnih stanjih, sanjskem in fantastičnem dogajanju.
Dramatika se je v skladu s poudarjeno subjektivnostjo uveljavila v t. i. lirski ali poetični drami, v kateri izginja dramatičnost, izrazite pa so lirske oziroma razpoloženjske sestavine, tako da na odru namesto tradicionalne dramske dinamičnosti prevladuje statičnost.
7. A. Rimbaud - Morska podoba
MALO BERILO
Arthur Rimbaud se je rodil v družini častnika. Komaj petnajstleten je pobegnil od doma, prišel v Pariz, se seznanil s P. Verlainom in z njim odšel v Belgijo in Anglijo. Leta 1873 ga je Verlaine v prepiru s streli iz pištole ranil. Leta 1874 se je vrnil v Pariz, nato pa predal potepuškemu življenju, ki ga je vodilo leta 1875 v Nemčijo, Švico in Italijo, 1876 v Indonezijo, kamor je odšel kot nizozemski vojak, potem spet v Nemčijo in Avstrijo, 1878 na Ciper, 1880 v Egipt in Aden, nato pa za vrsto let v Abesinijo, kjer je bil trgovec s kavo, sužnji in orožjem. Leta 1891 se je moral vrniti v domovino, kjer so mu amputirali nogo. Rimbaud je živel razuzdano življenje in imel nemirno dušo. Potoval je po treh celinah, preden je zaradi raka prezgodaj umrl, manj kot mesec po svojem 37. rojstnem dnevu.
Bil je del dekadentnega gibanja. Njegov vpliv na sodobno književnost, glasbo in umetnost je obsežen in trajen.
Svoja najboljša dela je ustvaril že v poznih najstniških letih – Victor Hugo ga je v tistem času opisal kot Shakespeara v plenicah (L'enfant Shakespeare) – in je kreativno pisanje opustil, preden je dopolnil 21 let. Do konca življenja je ostal plodovit pisec pisem.
MORSKA PODOBA
Srebrni in bakreni vozovi-
jekleni in srebrni premci-
bijejo peno,-
dvigujejo korenine robid.
Tokovi puške
in brezmejne kolesnice oseke
izginjajo krožno proti vzhodu,
proti stebrom gozda,-
proti deblom pomola,
ob čigar rob udarjajo vrtinci svetlobe.
Prevedel Brane Mozetič