Šolska leta v Ljubljani in Novem mestu

Leta 1860 se je Ivan Tavčar pod pokroviteljstvom strica Ignaca preselil v Ljubljano, da bi nadaljeval šolanje na normalki, kjer med pomembnejšimi kulturnimi možmi v različnih razredih najdemo tudi Frana Detelo, Janka Kersnika, Janeza Šubica ali Ivana Hribarja. Odtod se je vračal v Poljane, kar je mogoče razbrati tudi iz njegovih začetnih novelet z značilnim motivom študenta, ki se nenehoma vrača v hišo staršev. Prav tako pa je počitnice preživljal pri stricu, tedaj kaplanu v Mengšu, kjer se je imel priložnost seznaniti z družino Hribarjevih in seveda Ivanom Hribarjem, sošolcem in bodočim političnim sopotnikom, pozneje pa rivalom in celo sovražnikom.

Poišči Ivana Tavčarja (namig: obiskoval je 2. razred v učilnici 2) v šolskem poročilu Ljubljanske normalke za šolsko leto 1860/1861.

... S Hribarjem, ki je v 4. razredu sedel pred mano, sva ob neki priliki med poukom klepetala.
Učitelj se nama je neopazno približal in Hribarju prisolil krepko zaušnico. V mojih časih kazen ni bila neobičajna ...

Vodnikov trg v Ljubljani s poslopjem normalke in gimnazije (licej - desna stavba). Nasproti je danes t. i. Študentovska ulica, ki je dobila ime po učencih, ki so se šolali v tej stavbi (razglednico s konca 19. stoletja hrani Narodna in univerzitetna knjižnica, dostopno na portalu dLib.si).

Namen Alojzijevišča, nekakšnega internata za bodoče duhovnike, je bil omogočiti revnejšim dijakom dokončanje študija in jih pripraviti na vstop v semenišče in na bodoči poklic. Zavod je leta 1846 ustanovil škof Anton Alojzij Wolf. Gojenci so se morali držati strogih pravil. Udeleževali so se obveznih dnevnih molitev, dobili so dva obroka dnevno, alkoholne pijače so bile seveda prepovedane. Dovoljene so bile le šolske knjige in knjige, ki so jih dobili v zavodu - drugo čtivo le, če ga je poprej odobrilo vodstvo. Iz zavoda so dijaki odhajali tik pred poukom in se takoj po njem tudi vračali. Vsi drugi izhodi so bili skupinski in v spremstvu. Gojenci niso smeli imeti denarja, prosti čas so preživljali po sobah in na vrtu zavoda, ne da bi pri tem povzročali hrup. 

V Tavčarjevih časih je bilo šolanje plačljivo in za večino otrok, zlasti deklic, nedosegljivo. Zakaj so bili dijaki pripravljeni sprejeti vse omejitve, ki jim jih je nalagal internat, kakršen je bil Alojzijevišče? Bi bilo danes pri nas kaj takšnega mogoče? Čemu bi se bili vi pripravljeni odreči za možnost izobrazbe?

Kakor večini kulturno in literarno zainteresiranih gimnazijcev je Tavčarju v roke prišel Slovenski glasnik, prvi pomembnejši slovenski literarni list, ki ga je v Celovcu izdajal Anton Janežič. V njem je imel čast objaviti nekaj pesmi. Kot četrtošolec je nastopil v rokopisnem dijaškem listu Slavec (1863). Njegova prva pomembnejša leposlovna objava je iz leta 1868, in sicer gre za izvirno novelo Primola; natisnjena je bila v slovenščini v sicer hrvaško pisanem časopisu Slavjanski jug, to pa pod zgovornim psevdonimom Podplegaški – tj. tisti izpod Blegoša, pod katerim ležijo Tavčarjeve rodne Poljane.

Na portalu dLib.si poišči Slovenski glasnik in Slavjanski jug ter si ju oglej. Katere avtorje, ki so objavljali svoja dela v teh glasilih, poznaš? Razmisli, raziskovalcem katerih področij bi bili publikaciji zelo zanimivi še danes?

Gimnazijo v Ljubljani je Tavčar obiskoval do leta 1866. V drugem letu bivanja v Alojzijevišču so ga zalotili pri hujši kršitvi hišnih pravil: ponoči je namreč preplezal zid in se odtihotapil iz zavoda. Zanimivejši je razlog, zakaj je to storil. Kakor je ugotovila literarna zgodovina, je šel vasovat k ljubljenemu dekletu na grad Fužine. To je bila Emilija Garz Terpinc (por. Baumgartner), po kateri si je nadel svoj najbolj poznani pisateljski psevdonim Emil Leon, pod katerim je objavil več pomembnejših besedil. Tudi svoji zadnji deli, Cvetje v jeseni in Visoško kroniko. Posledice kršitve zavodskih pravil pa so bile hude. Moral je v Novo mesto, kjer ga je pod svoje okrilje vzel stric Anton Tavčar, ki je bil kot župnik leto poprej premeščen na Rako na Dolenjskem.

Razglednica Novega mesta s konca 19. stoletja. Spodaj je poslopje gimnazije, danes Glasbena šola Marjana Kozine (razglednico hrani Narodna in univerzitetna knjižnica, dostopno na portalu dLib.si).

V Novem mestu je mladi Poljanec postal dijak frančiškanske gimnazije. Med stricem in nečakom se je spletla vez vzajemne ljubezni in spoštovanja. Mladenič je s stricem lahko razpravljal o malone vsem, ne da bi ju različni pogledi vodili v prepir ali odtujitev. Tavčar je pozneje kot prepričan liberalec strica celo vzel v bran v Slovenskem narodu, in sicer sredi sedemdesetih let, ko so mu nazorski nasprotniki očitali, da je pridigal proti naprednjakom.

... Novo mesto je imelo v tem času približno 2.000 prebivalcev, desetkrat manj od Ljubljane, a je bilo eno najbolj narodno prebujenih mest na tedanjem Kranjskem.
1865. je bila ustanovljena čitalnica, slovenski predstavniki so imeli večino v mestnem odboru, v javnem življenju pa je prevladoval slovenski jezik ...

Na zemljevidu poišči Novo mesto in Rako. Koliko prebivalcev ima Novo mesto danes?

Novomeško obdobje je odločilno oblikovalo Tavčarjevo osebnost. Poleg odločnosti in ambicioznosti, ki sta bili že tako potezi njegovega značaja, se je Tavčar v novem okolju navzel predvsem svobodomiselnosti. V njegovem literarnem pisanju se je ljubezen do domače zemlje vse bolj spajala z narodno zavednostjo. Sodeloval je pri dijaškem glasilu in v njem objavil prvo verzijo novelete Madama Amalija, v kateri je postavil literarni spomenik Emiliji.

 
Poišči Tavčarja v poročilu novomeške gimnazije. Naloga je to pot lažja, saj je ime četrtošolca izpisano v humanistični latinici.

... Ljubljanska gimnazija je bila precej oblegana, zato načeloma niso sprejemali dijakov z Gorenjske in Dolenjske.
Vrata so odpirali zagotovljeno stanovanje, ugledni pokrovitelji in bleščeč učni uspeh. Prav slednji je bil zame odločilen.
Med novomeškimi petošolci sem bil namreč prvi po učnem uspehu ...

Obdobje druge dobe Tavčarjevega bivanja v Ljubljani (1868-1871) hkrati sovpada s časom taborov in burnega narodnega dogajanja. Tabori so bili množična javna politična zborovanja, na katerih se je govorilo in glasovalo za združitev Slovencev v administrativno-politično celoto in za narodno enakopravnost, predvsem enakopravnost jezika, v šoli in javnem življenju. Taborov se je udeleževal širok krog ljudi: od kmečkega prebivalstva, do meščanov. Proslavljalo se je slovenstvo, vihrale so zastave, igrala je godba, prižigali so se kresovi. Vižmarskega tabora v Ljubljani se je udeležilo 80% ljubljanskih gimnazijcev.

Poleti 1868 je bil v Ljubljani prvi študentski shod, ki so se ga udeležili študentje iz Gradca, z Dunaja in iz Prage ter gimanzijci iz Ljubljane. Septembra 1869 je v istem duhu potekal drugi shod, na katerem so zahtevali ustanovitev univerze v Ljubljani s slovenskim učnim jezikom. Na gimnaziji so bile razmere napete. Nekateri učitelji so bili slovenskim dijakom naravnost sovražni, iz gimnazijske knjižnice so izginjale slovenske knjige. Ni znano, da bi se Tavčar udeleževal shodov in zborovanj, saj je gimnazijsko vodstvo dijakom strogo prepovedalo udeležbo pri vseh političnih aktivnostih, vendar pa ni moglo prepovedati tudi narodnega navdušenja, ki je že dodobra prepojilo ozračje, v katerem je deloval tudi naš Tavčar.

V zadnjih letih gimnazije se je preizkusil v dramski zvrsti (Erazem iz Jame). Nemško pisani časopis Laibacher Tagblatt je decembra 1868 objavil še njegov prosti spis oz. šolsko nalogo pri pouku nemškega jezika z naslovom Meine Schwester Elisa: Eine ländliche Erinnerung (Moja sestra Eliza).

Na portalu dLib.si poišči Tavčarjev spis, objavljen v Laibacher Tagblatt, in se preizkusi v branju gotice! Namig, v kateri številki časopisa najdeš spis je v članku Neznana Tavčarjeva proza v nemščini.

Ni videti, da bi Tavčar sodeloval pri dijaških listih in v literarnih krožkih, ki so se v zadnjem obdobju njegovega šolanja oblikovali na ljubljanski gimnaziji in so jih vodili dijaki višjih letnikov; sedmošolci so z Jankom Kersnikom na čelu denimo izdajali glasilo Kres.

1870. leta je izhajal Stritarjev leposlovni list Zvon, ki je postal glasilo nove generacije. Poleg Stritarja so pri njem sodelovali Luiza Pesjak, Josip Jurčič, Janko Kersnik, Fran Levstik, Matija Valjavec, Fran Levec, Simon Gregorčič … Gimnazijec Ivan Tavčar je uredniku napisal vzneseno pismo, v katerem izraža navdušenje, ki je ob novem glasilu prevevalo njega in njegove vrstnike:
»Zastonj poskušal bi, blagorodni gospod, izraziti radost nad vačim izverstnim listom, katera vlada na naši gimnaziji. Vse čuti, da je Zvonova naloga obuditi novo življenje, novo dihanje v zaspanih krogih slovenskih. [ … ] Gospod vrednik, deržite se terdno svojega pota i ne odjenjajte ne za pičico od svojega gesla; i zagotovim Vam, da kipijo Vam vedno gorko naša serca nasproti kakor prvemu učitelju (kakoršnih gimnazija nema) umetnosti, ki se nam je odkrila šele v Vašem listu v pravi i resnični i sveti podobi.«