Slovenska moderna

Družbeno in kulturno dogajanje na Slovenskem na prehodu iz 19. v 20. Stoletje

Na Slovenskem so bili ob koncu 19. in na začetku 20. stoletja značilni naslednji družbeni pojavi: nastajanje slovenskega finančnega kapitala, prodiranje kapitalizma na vas, povečana proletarizacija, razslojevanje in izseljevanje slovenskih kmetov. Nemška oblast je Slovencem še naprej kratila jezikovne pravice v javnem življenju, v mestih je gospodaril nemški kapital. Vse to je le spodbujalo narodni boj. Na političnem prizorišču je bila vodilna klerikalna stranka, ki se je leta 1905 preimenovala v Slovensko ljudsko stranko in leta 1907 zmagala na volitvah v dunajski parlament, leta 1908 pa je z veliko večino prišla v kranjski deželni zbor.

Liberalci so bili politično šibki; delavsko gibanje je vodila Jugoslovanska socialno-demokratska stranka, ki je bila neenotna in zato neuspešna. Konferenca predstavnikov jugoslovanskih socialnodemokratskih strank se je leta 1909 s »tivolsko resolucijo« opredelila za združitev Slovencev, Hrvatov in Srbov v okviru Avstrije v enoten, avtonomen narod s skupnim jezikom in kulturo. Ivan Cankar je tako združitev odklanjal; podpiral je le politično združitev v federacijo, jezikovno in kulturno poenotenje pa je bilo zanj popolnoma nesprejemljivo. Svoje stališče je utemeljil v znamenitem predavanju Slovenci in Jugoslovani (1913).

Moderna se je uveljavila na Slovenskem med letoma 1899 in 1918. Prvo mejno letnico povezujemo z izidom dveh pesniških zbirk: Cankarjeve Erotike in Župančičeve Čaše opojnosti, drugo pa s koncem prve svetovne vojne in Cankarjevo smrtjo. Na Slovenskem pomeni predstavlja tisto književnost, v kateri so se pokazala nasprotovanja epigonski romantiki, formalizmu, poetičnemu realizmu, naturalizmu, klerikalnemu dogmatizmu in liberalnemu moralizmu.

Predstavniki slovenske moderne  so bili: Dragotin Kette, Josip Murn, Ivan Cankar in Oton Župančič. Lirika se je zgledovala še pri ljudskem in romantičnem pesništvu. V ospredje je spet stopilo čustvo z neposredno izpovedjo, prevladovale so ljubezenske, razpoloženjske in miselne pesmi, ob njih pa so se pojavljale tudi domovinske, socialne in religiozne. Med pesniškimi oblikami je po romantiki spet dobil večjo veljavo sonet, ki pa je bil zdaj ritmično svobodnejši. Pogoste so bile tudi krajše pesmi (štirivrstičnice) in pesmi brez kitic. Verzi so bili ritmično svobodnejši, slogovno je bila pomembna predvsem zvočna učinkovitost. Izhajala je iz romantične in ljudske pesniške tradicije, prepletala pa se je s prvinami dekadence, impresionizma, simbolizma in nove romantike.

Epika je dosegla vrh v delih Ivana Cankarja. V obdobju moderne so izhajali njegovi romani, povesti in novele, najpomembnejša vrsta pripovedne proze pa je bila črtica. Romani, povesti in novele predstavljajo življenje v proletarskem ali malomeščanskem okolju; osebe in dogodki so prikazani socialnopsihološko, pogosto tudi satirično ali groteskno. Romani in povesti imajo značilno ciklično zgradbo; v njih je pripovedna celota ustvarjena z nizom zaključenih, vzporedno ali simetrično povezanih zgodb. V črticah pa lirskemu uvodu sledi kratek oris osrednjega dogodka s poudarjenim razpoloženjem, nato pa sklep. V teh pripovednih prvinah se Cankarjeva besedila bistveno razlikujejo od tistih, ki so jih ustvarili slovenski pisatelji v obdobju med romantiko in realizmom.

Dramatika je prav v tem obdobju doživela umetniški vzpon. Prvič po obdobju razsvetljenstva je zaživela v polnem razmahu (v obdobju med romantiko in realizmom so nastajali prvi skromni poskusi), in sicer po zaslugi Ivana Cankarja. Motivi Cankarjeve dramatike so v svoji socialno-psihološki utemeljenosti podobni motivom njegovega pripovedništva, prikazani pa so bolj realistično, saj terja prikazovanje na odru več oprijemljive stvarnosti. Kljub temu v Cankarjevi dramatiki, tako kot v pripovednih delih, odkrijemo prvine impresionizma, simbolizma, dekadence in nove romantike; v nekaterih besedilih so celo prevladujoče.