Kajuhova poezija

»Zdi se mi, da je v meni ogromno sil, ki iščejo, da bi našle primernega izraza in zvoka … Delam, delam in spet delam …« (iz pisma Mariji Medved)

 
Slika: Pismo Mariji Medved. Narodna in univerzitetna knjižnica. Rokopisna zbirka. MS 2100

Z namenom, da bi razumeli vzgib za pesniško ustvarjalnost Karla Destovnika Kajuha, smo opisali njegovo življenjsko pot od otroštva do šolskih let in kulturno delovanje med vojno ter domače okolje. Že kot gimnazijca so se ga globoko dotaknile stiske malih ljudi, a hkrati je strastno verjel v boljši svet, ki pa ga je bilo treba šele na novo zgraditi. Takrat so iz njegove duše privreli prvi verzi. V njegovi poeziji začutimo občutek dolžnosti, da mora pesnik govoriti v imenu zatiranih in izrekati besede medsebojne povezanosti. Ob začetku vojne se je ta občutek dolžnosti le še okrepil. Tako ni nagovarjal le množic, temveč tudi same poete. Ob ogromnih izgubah, ki so doletele slovenski narod, se je kazala možnost preživetja v skupni viziji.



Foto: Glas svobode. Narodna in univerzitetna knjižnica. Rokopisna zbirka. MS 2100

Čas, v katerem je živel pesnik, nas vabi k posebnemu vrednotenju Kajuhove poezije in le tako lahko osvetlimo izjemno priljubljenost tega poeta. Že Dušan Moravec je v svoji spremni besedi h Kajuhovim pesmim leta 1954 pošteno opazil, da je nekaj njegovih pesmi okornih in da prave mere za ritem in rimo še ni osvojil, zato je večkrat na silo premikal naglas. A ognjevita tematika je bila v tem primeru tehtnejša od mladostniške umetniške zmogljivosti. Kljub temu pa so literarni kritiki določene verze pripoznali kot del pomembnega kanona naše ustvarjalnosti. Ciklus ljubezenskih pesmi velja za njegov najčistejši lirski dosežek.

Foto: Ciklus pesmi, posvečenih Silvi Ponikvar. Narodna in univerzitetna knjižnica. Rokopisna zbirka. MS 2100

Iz Kajuhovih pesmi upora in socialne kritike časa veje iskrenost. V njegovi besedi se prepletata ekspresionistični izraz in duh socialnega realizma, ki po mnenju Emila Cesarja ne delujeta groteskno, saj odsevata absurdne razmere tistega časa. Svojo izpoved je podajal zelo razumljivo.

Slika: Narodna in univerzitetna knjižnica. Rokopisna zbirka. MS 2100

Kajuhove pesmi so še posebej zaživele v govorjeni besedi. Svoj prvi recitacijski nastop med vojno je izvedel kar prvi dan po prihodu v Bazo 21. S svojim baritonskim glasom si je med poslušalci pridobil sloves umetnika, ki navdušuje množice in jih spodbuja k aktivizmu.

Nanj je vplival slog avantgarde, denimo Majakovskega, Jesenina in Bloka, ter slog čeških avtorjev socialne usmeritve Wolkerja, Hore, Novyja in Halasa, še pred vojno pa misel Ivana Cankarja, Mileta Klopčiča ter Toneta Seliškarja. Iz Kajuhovih verzov odzvanjata tako brezmejna žalost kot brezmejna sreča, v njih najdemo splet družbenega aktivizma in ljubezenske izpovedi, kar je redko za ustvarjalnost tistih let. Družbeni kontekst je izražal skrajno občutljivo – boleče zaradi krivic, ki so jih bili deležni predvsem ljudje revnejših slojev.

Njegov nemirni duh se izraža že v samih pesniških oblikah. Kitične oblike v posameznih pesmih se spreminjajo, denimo v pesmi Novoletni sonet, v kateri se poigrava z razvrstitvijo kvartin in tercin. 

Novoletni sonet

Gozdovi beli so, odeti v svečeniško haljo,
Prek polj vijo se ozke steze v nedogled,
za njimi ena sama dolga sled,
nad njimi žice pno se v daljo.

Ves kraj je čudno nem,
le dvoje sivih vran,
je odletelo v južno stran.

 Iz dalje čul sem kakor rekviem:
“Kaj bo z Japonsko, kaj s Kitajsko k letu,
kdo Španiji bo gospodaril,
še svet bo svoj obraz ohranil?”

 In spet sem sam v tem belem svetu.
Vprašanje mučno je z menoj:
“Kaj le s teboj, s teboj bo narod moj?”

Njegov verz je, kot je to za slovenščino velikokrat značilno, silabotoničen. Uporabljal je jambski, trohejski ter tudi daktilski in amfibraški metrum. Prostega verza pri njem skoraj ne zasledimo. Prevladujoča rima je enozložna, ritem pesmi stopnjuje s številnimi anaforami, aliteracijami in ponavljanjem verzov.

Pod vplivom futurista Majakovskega je uporabil tudi stopničasti verz, ki je deljen na več delov in ima podobo stopnic. Vsaka taka stopnica, ki je lahko tudi ena sama beseda, pri branju dobi nov poudarek.

Drobna pesem

 Jaz sem
                 droben, droben list,
ki drevo
                   mu daje hrano.
To drevo
                    iz zemlje rase,
zemlja
                 pa je vir življenja,
in življenje
                       vir človeštva,
in človeštvo,
                           to je hrast,
ki človeku
                      daje rast.

Pred vojno je objavljal v revijah Slovenska mladina, Mlada Slovenija, Mladi Prekmurec, Naša žena, Sodobnost ter Slovenski poročevalec. 

Foto: Slovenski poročevalec. Narodna in univerzitetna knjižnica. Rokopisna zbirka. MS 2100

V njegovem življenju je izšla le ena njegova pesniška zbirka, in sicer na ciklostilu, pri čemer sta se ohranila le dva izvoda.