Kajuh v glasbi

Celoten opus partizanske glasbene ustvarjalnosti zajema 500 izvirnih kompozicij, ki jih je ustvarilo čez 70 slovenskih skladateljev. Od teh je približno 300 zborovskih skladb in skoraj 80 samospevov, poleg tega pa še 200 priredb, večinoma za različne zborovske sestave, ter celo nekaj čisto instrumentalnih in simfoničnih del.

Ta glasba je bila namenjena čim širšemu krogu ljudi, melodije so preproste in spevne, gibljejo se večinoma največ do oktave, morda undecime, motivika je čustvena in lirična, večji skoki so redki, pojavljajo se zgolj v samospevih, segajo le do kvarte ali kvinte navzgor in navzdol, najpogostejša je sekundna postopnost. Napevi so večinoma podrejeni besedilu. Takrat so skladatelji velikokrat za osnovo uporabili ljudsko glasbene motive, neredko pa tudi epične, borbene, šegave in celo satirične umetne pesmi, seveda pa tudi izrazito ritmizirane koračnice. Slogovno ni bilo nobenih novosti, uporabljali so že obstoječe oblike izpred vojne, to je nove romantike, pozne romantike, impresionizma in socrealizma, v tem se je partizanska glasba na slovenskih tleh razlikovala od takratnih sodobnih tokov, ki so bili v zahodnem svetu že več let v polnem razcvetu, prekinjena pa je bila modernistična usmeritev, ki se je na naših tleh sicer že pojavila pred vojno. 

Slika: Narodna in univerzitetna knjižnica. Glasbena zbirka. M Simoniti, R. Sedem

Slovenska partizanska glasba se je ukvarjala s temeljnimi vprašanji človeškega obstoja in preživetja slovenskega naroda. V večini so določili običajne tempe, večinoma so bili prilagojeni literarnim besedilom. Dinamika je bila skladno z močno čustveno noto razpeta med obe skrajnosti, in sicer od piano do forte in obratno. Tri-, štiri- ali večglasje je bilo zelo redko, večinoma so ga uporabljali zgolj v instrumentalnih delih. Glavno poslanstvo glasbe takrat je bilo v tem, da se je dotaknila čustev ljudi. Z današnjega vidika priznavamo največjo umetniško kvaliteto iz takratnega obdobja samospevom.

Po drugi svetovni vojni se je v državah pod sovjetskim vplivom začel odmik od zaželenega socialrealizma z destalinizacijo, v Jugoslaviji pa že nekoliko prej. Avtorji se načeloma niso omejevali na kako slogovno usmeritev, prevladovali pa so pozni romantizem, ekspresionizem in neoklasicizem, v evropskih glasbenih središčih, tudi vzhodnih, pa so (ponovno) zaživela tudi modernistična načela. V jugoslovanskem prostoru je bilo prelomno leto 1953 po informbiroju. Edvard Kardelj se je zavzel za »humanistično vsebino umetnosti«, medtem ko je Josip Broz še vedno zagovarjal socrealistična načela. Čeprav na literarnem področju je Miroslav Krleža s svojim »spopadom na umetniški levici« močno vplival na ustvarjalni razmislek na vseh področjih umetniškega ustvarjanja. Od takrat je najprej po tiho, potem pa čedalje bolj sproščeno sobivalo več slogov.

Že v medvojnem času sta spevnost Kajuhove poezije takoj pripoznala Rado Simoniti in Sveto Marolt - Špik ter kasneje še številni skladatelji vse do današnjih dni, kar je izčrpno opisal Franc Križnar v svoji knjigi Kajuh v glasbi. Največkrat so skladatelji Kajuhove verze uglasbili kot samospeve. Prve uglasbitve so nastale pod vplivom socialnega realizma, vendar z močno osebno umetniško noto ustvarjalcev na visoki ravni. V žanru pesmi upora so bile v evropskem prostoru nekaj posebnega, saj jih niso omejevali le prevladujoči trendi tistega časa.


Slika: Narodna in univerzitetna knjižnica. Glasbena zbirka. M Simoniti, R. Sedem

Kajuhova pesem je našla svoje refleksije po letu 1953 v različnih slogovnih izrazih, celo med oblikami, kot sta song in šanson, ter med popovskimi in rockovskimi zasedbami. Žal nimamo notnih zapisov popularnih izvedb, jih pa zato hranimo v obliki posnetkov na različnih nosilcih.

Največkrat uglasbena Kajuhova pesem je Bosa pojdiva, dekle obsorej.

Na Kajuhovo poezijo je bilo skomponiranih 158 del, od tega je 18 izgubljenih, torej realno (dokazano) 140 v različnih oblikah, tudi libretih.

Vir: besedilo povzeto po Križnar, Franc: Kajuh v glasbi. Maribor : Litera, 2021