Zapuščina Karla Destovnika v Narodni in univerzitetni knjižnici

Zapuščino Karla Destovnika Kajuha, ki jo hranimo v Narodni in univerzitetni knjižnici, smo pridobivali postopoma iz različnih virov.

Obsega dve mapi raznovrstnega gradiva na papirju in nekaj predmetov, med katerimi sta najpomembnejši kovinska škatlica, v kateri so bili med drugo svetovno vojno na Ponikvarjevem vrtu skriti Kajuhove pesmi in pisma, napisana ljubljeni Silvi, ter majhna ročna ura, ki jo je nosil ob smrti na Žlebnikovi domačiji v Belih Vodah.

Nedavno pridobljena zapuščina še ni bila dokončno bibliografsko obdelana, sestavljajo jo posamezne pesmi, rokopisni zvežčiči, pisma in korespondenca, fotografije, partizanska beležnica, redki prvi natisi pesmi iz partizanskih tiskarn ter drugo manj pomembno gradivo (časopisni izrezki, prepisi pesmi itd.).

Papir, na katerem so zapisani dokumenti, je različne kakovosti, skupni imenovalec je njegova strojna izdelava.

Kot zapis se na dokumentih pojavljajo različna črnila, tintni svinčnik, tipkopis, svinčnik in tisk. Na pisemskem gradivu so prisotni tudi poštni žigi in znamke.

Zaradi turbulentnega časa druge svetovne vojne, v katerem so dokumenti nastajali, in zaradi potrebe po skrivanju je na njih vidnih veliko poškodb, kot so raztrganine in zmečkanine, nekateri pa so tudi porumeneli, kar je običajna posledica staranja papirja, sploh če je ta izdelan iz manj kakovostnih surovin.

Dokumente smo za potrebe razstave, ki jo v NUK-u pripravljamo v decembru, konservirali – restavrirali in jih sočasno digitalizirali, da bodo tako dostopni kar najširšemu krogu uporabnikov.

Na dokumentih smo izvedli minimalen konservatorsko-restavratorski poseg. Restavrirali smo samo dokumente, ki so bili res močno poškodovani in kot taki neprimerni za uporabo. Dokumente smo po potrebi suho očistili z radirko, ročno popravili raztrganine in ponovno spojili že razpadle dele dokumentov. Za to smo uporabili zelo tanke japonske papirje, ki so kot lepilo vsebovali želatino in hidroksipropil celulozo.

Japonski papirji, ki se uporabljajo v konservatorstvu, so papirji izjemne kakovosti, izdelani iz japonskih enoletnih rastlin (gampi, kozu, mitsumata), ki imajo zelo visoko stopnjo celuloze. So zelo mehansko odporni, njihova prednost pa je tudi, da so zelo tanki in posledično prosojni, zato jih je mogoče uporabljati tudi na mestih zapisa. Vsi postopki, ki so bili na dokumentih izvedeni, so reverzibilni, to pomeni, da je vse, kar smo na dokumente nanesli, po potrebi mogoče ponovno odstraniti. Zaradi lepila, ki je že bilo naneseno na japonske papirje in tam tvorilo film, smo se izognili prevelikemu vnosu vlage v papir, saj smo lepilo aktivirali zgolj z vodno paro.

Popravljene dokumente smo še digitalizirali in zanje izdelali zaščitne ovoje iz trajno obstojnega papirja. Ti jim bodo dajali ustrezno mehansko in kemijsko zaščito, saj zaradi alkalne rezerve, ki jo vsebujejo, ta prehaja tudi na dokumente, ki so v njih hranjeni, in jim posledično zvišuje pH. To je pomembno zaradi tega, ker kisline, ki so naravni produkt staranja papirja, pospešujejo njegovo razgradnjo.

Tako zaščiteno gradivo smo po sklopih zaščitili še z ovoji iz kartona arhivske kakovosti, vse skupaj pa pospravili v škatle enake velikosti, ki bodo dokumentom dajale še dodatno mehansko zaščito.

Digitalizirano gradivo bo po obdelavi dostopno v Digitalni knjižnici Slovenije (dLib).