Disleksija, ki v širšem pomenu vključuje motnje branja, pisanja, črkovanja in računanja
Davis navaja štiri značilne koncepte, ki jih dislektiki ne razvijejo: koncept minevanja časa, koncept posledičnosti (vzrok-učinek), koncept zaporedja ter koncept reda in urejenosti (Davis,1997, v Žagar,2012)
Otroci z disleksijo kot osnovni način mišljenja »mislijo v slikah«, linearno in analitično mišljenje, ki temeljita na verbalnem mišljenju, pa se razvijata počasneje in jim povzročata velike težave. Ker mislijo s pomočjo slik, imajo pri branju precej težav z besedami, ki same po sebi ne ustvarjajo mentalnih slik – ne morejo si vizualno predstavljati pomena teh besed, kar zmoti njihovo pozornost in pri branju te besede pogosto preberejo napačno ali jih izpuščajo. Težava še posebej pride do izraza, kadar se otrok spopada z obsežnejšim besedilom. Zaradi značilnosti mišljenja in zaznavanja imajo dislektični otroci težave pri orientaciji (mešajo smeri neba in potek črt/zank pri nekaterih črkah ipd.), težko si zapomnijo in nato hitro pozabijo podrobnosti, ki niso povezane z drugimi smiselnimi informacijami (faktografski podatki), težave se pojavljajo pri avtomatizaciji (npr. poštevanke), zato pri izvajanju posameznih nalog potrebujejo več časa in miselnega napora.