1.0 Uvod v sklop Razlikovalne oznake [posnetek]
Vsaka kretnja v slovenskem znakovnem jeziku je kot ime: ima obliko in pomen. Veja jezikoslovja, ki raziskuje obliko kretenj, se imenuje fonologija oziroma fonologija. Fonologija? Ali ni tako, da fon v stari grščini pomeni glas? Torej je fonologija veda o glasu? Ne. Izraz fonologija je nastal v času, ko jezikoslovci še niso raziskovali znakovnih jezikov, ampak samo govorne. Zato so to vejo jezikoslovja poimenovali po glasovih. Ker pa je to ime tako uveljavljeno, ga jezikoslovci niso spremenili -- niti ko so ugotovili, da obstajajo tudi znakovni jeziki, v katerih fonologija ne proučuje glasov. Fonologija v govornih in znakovnih jezikih raziskuje tiste delčke besed oziroma kretenj, ki so brez pomena. V govornih jezikih so to glasovi, v znakovnih jezikih so to oblike dlani, mesto kretanja, gibanje, usmerjenost in mimika. Predstavili jih bomo v petih temah: Vsaka kretnja ima mesto kretanja. Nekatere kretnje imajo mesto kretanja določeno na telesu: to so telesne kretnje. Druge kretnje mesta kretanja nimajo že določenega: to so prostorske kretnje. Mesto kretanja in raziskovanje fonologije s pomočjo primerjalnih parov pojasnimo v prvi temi "Lokacija". V drugi temi tega sklopa začnemo z obliko dlani. V tretji temi nadaljujemo z obliko dlani in predstavim različne funkcije palca. Gibanje je najbolj prepoznaven del kretnje. Povezano je z usmerjenostjo. Oboje analiziramo v četrti temi "Gibanje". Mimike je več vrst in če bi hoteli vse obravnavati, bi potreboval še en sklop. Zato bomo v sklopu o fonologiji razložili le slovarsko mimiko, in sicer v peti temi. Priročno slovnico slovenskega znakovnega jezika je izdelala Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije. Financiralo jo je Ministrstvo za kulturo in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada.