3.3 Ročno ujemanje
V vsakem jeziku obstaja sistem za identifikacijo samostalnikov in prepoznavanje njihovih udeleženskih funkcij. Samostalnike identificiram po njihovem kretalnem prostoru – njihove funkcije pa prepoznavamo po: 1) Logiki 2) Znakovnem redu 3) Glagolskem ujemanju Že v predhodnem posnetku smo razložili, kako ugotovimo funkcijo udeleženca glede na logiko in glede na znakovni red v stavku. Danes pa bomo pokazali, kako udeleženca prepoznamo s pomočjo glagolskega ujemanja. Glagol v stavku prilagodimo tako, da ga začnemo v kretalnem prostoru tistega udeleženca, čigar funkcija je najvišje na seznamu udeleženskih funkcij. Glagol končamo v kretalnem prostoru tistega udeleženca, čigar funkcija je nižje na seznamu udeleženskih funkcij. To prilagajanje glagolske kretnje imenujemo ujemanje. Glagol se lahko ujema samo z dvema udeležencema. Kaj pa se zgodi, če so v stavku trije udeleženci? Če imamo v stavku vršilca, prejemnika in pasivca, glagol začnemo v kretalnem prostoru vršilca. Končamo ga v kretalnem prostoru prejemnika. Pasivec ne sodeluje v ujemanju. V SZJ ujemanje lahko pokažemo tudi z mimiko. Mimično ujemanje je uporabno, če ročno ujemanje ni mogoče. To se zgodi pri obtelesnih glagolih, kot je na primer LJUBITI. Začetek in konec tega glagola ne moremo prilagoditi kretalnima prostoroma udeležencev v dogodku. Zato bomo ujemanje izrazili z mimiko: in sicer s smerjo pogleda in nagibom glave. Nagib glave in telesa je usmerjen v kretalni prostor vršilca. Pogled je usmerjen v kretalni prostor pasivca. Mimično ujemanje ni obvezno. Mimično ujemanje se lahko pojavi skupaj z ročnim ujemanjem. Nagib glave in smer pogleda se lahko pojavita istočasno v istem stavku. Dodatno možnost za izražanje ujemanje obtelesnih glagolov bom predstavila v naslednji temi. Priročno video slovnico slovenskega znakovnega jezika je izdelala Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije. Financirali sta jo Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada.